V spomin Borisa Paternuja

26. novembra 2021 – v letu »noči temne, ki tare duha« – je zjutraj na svojem domu v Trstu v 96. letu ugasnila luč življenja literarnega zgodovinarja, akademika in zaslužnega profesorja ljubljanske univerze Borisa Paternuja (roj. 5. 6. 1926 v Predgradu). Zapustil nas je eden od stebrov moderne slovenistične literarne zgodovine, dostojni, a heretični dedič njenih klasičnih utemeljiteljev.

Če je njegovo življenjsko držo zaznamovala pokončna odločitev, da se kot dijak kranjske gimnazije vključi v osvobodilni boj, je po končani slavistiki na ljubljanski univerzi (1951) in doktorski disertaciji o Levstikovi kritiki (1960) v stroko vstopil v znamenju modernizma. Ta duh časa je po adornovsko prežel pristop in vsebino njegovih zrelih raziskav. Po habilitaciji na slavističnem oddelku ljubljanske univerze je kot predavatelj s svojo generacijo (Francem Zadravcem, Matjažem Kmeclom, Helgo Glušič in Jožetom Koruzo) že sredi burnih 60. let, ob razcvetu modernizma, stroko moderniziral s tem, da je prekršil aksiom zgodovinske distance in se lotil raziskave sodobne ustvarjalnosti (1967 je v kolektivni monografiji Slovenska književnost 1945–1965 objavil poglavje o liriki). Odtlej je Boris Paternu slovenistično literarno vedo od biografske in zgodovinske faktografije, ki jo je sicer upošteval, metodološko preusmerjal k besedilom v njihovi estetski funkciji. Prenovil jo je z aktualnimi teorijami (formalizmom, strukturalizmom, semiotiko itn.) ter osmislil z eksistencialno in neomarksistično filozofijo. Skozi razbiranje jezikovne zgradbe besedil je prodiral v zgradbo obdobij slovenske književnosti od baroka do postmodernizma. Njene razvojne zakonitosti, tipološke stalnice in posebnosti, denimo menjave upočasnjenega in pospešenega razvoja, je motril v evropskem merilu. Usmeritev v besedilo ga je zbližala z jezikoslovjem. Jezik in mišljenje o jeziku od razsvetljenstva do današnjih dni sta ostala v središču njegovega zanimanja.

Profesorja Paternuja so pritegovali vrhovi slovenske literature, ki so »pognali iz herezije«. Njegove monografije (France Prešeren in njegovo pesniško delo I, II, 1976–77; France Prešeren 1800–1849, 1994) so še vedno najtemeljitejša interpretacija oblik in vsebin Prešernovega pesništva. Prešeren je v domači govorici zgostil stoletja svetovne literature, a bil v razpetosti med svobodomiselni »up« in socialno-eksistencialni »bezup« neumljiv povprečnim kranjskim sodobnikom, sumljiv pa avstrijski oblasti. Z nič manj inovativnimi pristopi se je Paternu posvečal Jenkovemu deziluzijskemu obratu od romantike, Župančičevim registrom pesniške modernosti, Voduškovemu prelomu z lepodušniško lepotnostjo in domačijskim katolištvom, Kocbekovi pogumni, a pogubni izpostavitvi silam zgodovine in domišljije, Zajčevemu prodoru v temine onkraj razuma in Šalamunovemu odkrivanju ustvarjalnih vrelcev jezikovne igre, poljubnosti in vsakdanjosti.

Najvišje je profesor Paternu cenil pisanje na mejnih legah, onkraj vseh »varovalnih sistemov« ter pričakovanj nacionalnega, verskega in še kakšnega moralizma, ki jih je kritično razkril v zgodovini slovenske literarne kritike. Bivanjsko izpostavljena so poleg heretičnih vrhov klasične in moderne poezije nedvomno tudi pesemska pričevanja o odporništvu in taboriščnem trpljenju, ki jim je z Ireno Novak Popov, Marijo Stanonik in drugimi sodelavci posvetil večletno raziskavo (Slovensko pesništvo upora I–V, 1987–97). Nezavarovane lege je Paternu odkrival tudi v drugih zvrsteh, na primer v Pahorjevi boleče stvarni prozi ali Lipuševem uporniškem, jezikovno radoživem prepihavanju duhovne zatohlosti.

Z elokvenco, energijo in rastočim mednarodnim ugledom (veliko je predaval in objavljal na tujem, bil član Mednarodnega slavističnega komiteja) si je profesor Paternu uspešno prizadeval, da se je slovenistika otresla provincialne samozadostnosti in samozavestno spletla stike z literarno vedo po svetu, obenem pa pomagala oblikovati tuje specialiste. Bil je med pobudniki poletnih Seminarjev slovenskega jezika, literature in kulture (od srede 60. let) in mednarodnih simpozijev Obdobja (od 1979). Svojim jasnim vizijam je sledil kot dolgoletni član uredništev Slavistične revije in Enciklopedije Slovenije, sestavljavec antologij, snovalec raziskovalnih politik ter premišljevalec družbenega položaja in smisla humanistike. Svojo metodološko zavezanost umetniškemu besedilu je etično utemeljil v humanističnem poslanstvu literarne vede – »da literaturi pomaga živeti in ne umirati«.

Za svoje dosežke je profesor Boris Paternu pred upokojitvijo (1994) in po njej prejel strokovna, stanovska, občinska in državna priznanja, med njimi tudi redno članstvo v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. A bolj kot emblemi zaslug, ki pred obličjem končnosti izgubljajo lesk, trajno žari spomin na osebnost in delo Borisa Paternuja v vsakem od nas, njegovih študentov in študentk, kolegic in kolegov ter vseh, ki so in bodo segali po njegovih spisih. Njegova sugestivna predavanja so nas navdihovala s svežino pristopa, z odkrivanjem novih avtorjev in konceptov. Profesorjev znanstveni in pedagoški eros se je razživel na seminarjih, kjer je znal v smiselno celoto povezati najprodornejše uvide in najplitvejše zmote svojih slušateljic in slušateljev. Bil je tudi moj magistrski in doktorski mentor – zgled znanstvene radovednosti in doslednosti, ki pa me ni omejeval, temveč dopuščal, da si najdem svojo pot. Spoštovani in dragi Boris, pogrešal bom neutrudnost Tvojega radoživega, ustvarjalnega in prodornega duha!

Marko Juvan