Filozofija na Tajvanu: značilnosti, vloga in pomen

Knjiga, ki je pred vami, je povezana z zelo nenavadnim poglavjem kitajske idejne zgodovine. Gre za zbornik o sodobni filozofiji, ki je bila izvorno napisana v kitajščini in večinoma obravnava kitajsko idejno tradicijo. In vendar ta filozofija ni nastala na kitajski celini, torej v nekakšnem domnevno logičnem »središču« kitajske kulture, temveč na njenem obrobju, na otočku Tajvan, na katerem še vedno vlada alternativna vlada dvostrankarskega sistema in na katerem je domala nespodobno govoriti o Komunistični stranki Kitajske. In ravno zaradi tega so se tajvanski filozofi in filozofinje v drugi polovici dvajsetega stoletja, torej potem, ko je na celini prevladal maoizem, lotili tematik, ki – za razliko od celinskih teoretikov – niso imele zveze niti z marksizmom niti s katero od številnih struj postmarksistične filozofije. Medtem ko so se teoretiki celinske Kitajske v glavnem ukvarjali z različnimi oblikami, vprašanji in inovativnimi možnostmi sinizacije marksizma, so se oni na otoku posvetili raziskovanju drugih oblik idejnih zasnov zahodne modernosti, predvsem tistih, ki so izšle iz Kanta ter nemške klasične filozofije. S pomočjo idej evropskega razsvetljenstva so želeli modernizirati tudi lastno tradicijo. Prav v tem je bil poseben pomen tajvanske filozofije druge polovice dvajsetega stoletja. Medtem ko je v teh petdesetih letih kitajska idejna tradicija (zlasti konfucijanstvo) na celini padla v nemilost in bila pogosto če že ne prepovedana, pa vsaj ostro kritizirana, so si tajvanski filozofi in filozofinje ves čas močno prizadevali za njeno ohranitev in razvoj.